To je le kratek
opis, podrobnejše o njej piše medicinska literatura.
Prav pa je pisati o tem, da so od njenega dobrega
stanja najbolj odvisni naše počutje, naše zmogljivosti
in naše zdravje. Naučiti bi se morali že v najzgodnejšem
življenjskem obdobju, da je hrbtenica naš najpomembnejši
del telesa, ki bi ga morali z znanjem in prizadevanjem
negovati od rojstva do smrti. Da je to še kako
res, nas pouči naslednja zgodba.
To je zgodba neke hrbtenice, ki je že del zgodovine.
Prišla je na svet pred več kot pol-sedmim desetletjem.
Danes bi zanjo že lahko rekli, da je stara, vendar
je zaradi naključij, znanja in izkušenj njenega
lastnika, vseeno drugačna, ne povsem toliko stara,
kolikor ima let. Njeno življenje je poučno. Ko
je prišla na svet, je bila malo rahitična in je
zato shodila šele pri dveh letih in zdravniki
ji niso obetali dolge prihodnosti.
Zgodilo pa se je drugače. Hrbtenica je postopno
napredovala in do najstniških let dohitela zamujeno.
Še celo več, marsikatero je po zmogljivostih presegla,
saj je bila izjemno trdna, močno razvita in sposobna
tudi skrajnih naporov. Poudarjena želja po gibanju
in po dihanju na polna pljuča je pripomogla, da
je po rojstvu nekoliko zakrnela hrbtenica okrevala
in se normalno razvila.
Zaključek je jasen: gibanje jo je rešilo in zato
je bila vsa mladost z njo brez težav. Postala
je gibka, močna, trpežna in neugnana. Z njo se
je dalo teči, skakati in se predajati vsem mladostnim
željam in vragolijam. Tako je trajalo do konca
šolskih let. Ves ta čas je bila neustavljiva.
Lepo je bilo živeti s takšno hrbtenico. Kako bi
bilo prav, da bi to trajalo do konca življenja.
Lahko bi, pa ni.
Prišla je odraslost, študij se je zaključil in
začelo se je življenje s poklicem in družino.
Nekega dne se je zgodilo tisto, kar se ne bi,
če bi vedeli o hrbtenici dovolj, predvsem pa,
kaj potrebuje, da ohrani svojo vitalnost. V trenutku
so udarile na dan vse posledice nepravilnega ravnanja
z njo, ki so se počasi nabirala skozi šolska leta
in kasneje v poklicu. Veliko sedenja, premalo
gibanja, neustrezna postelja in tudi bolj ali
manj nepravilno prehranjevanje jo je oslabilo
in pomehkužilo. Zato je nekega dne ob malo večji
obremenitvi odpovedala. Zgodilo se je, ko je njen
lastnik, po občutenju močan in trden, samozavestno
in z občutkom moči, da bi gore premikal, iz nepravilnega
položaja dvignil s tal malo težji predmet. Utrjeni
in negovani hrbtenici to ne bi škodilo. Za zanemarjeno
hrbtenico pa je bilo to preveč in zgodilo se je,
kar se je moralo. Če se ne bi tedaj, bi se pa
ob neki drugi priložnosti, mogoče le z ostro kretnjo
brez kakršnegakoli bremena.
Od tega dne je bilo vse drugače. Hrbtenica, ki
je prej ni bilo občutiti, je bila od tedaj neprestano
prisotna z bolečino in to je trajalo leta. Počasi
je popuščalo tako, da se je hrbtenica prilagajala,
se krivila in vračala v manj boleč položaj. Zvrnila
se je vstran od trtice do vratnih vretenc. To
je bila brez dvoma deformacija in strokovnjaki
so menili, da je nepopravljiva.
Leta je bilo tako. Tudi telo se je s tem delno
iznakazilo. Lastnika to ni posebno motilo. S krivo
hrbtenico je živel, kot da mu je usojena. Nekega
dne pa je sklenil, da jo malo poravna. Z vso odločnostjo
se je tega lotil. Izbral si je primerne vaje in
vztrajno vadil. Kmalu je bilo občutiti, da se
v njej nekaj dogaja. Prva reakcija so bile bolečine.
Bile so enake kot takrat, takoj po poškodbi. Toda
niso ga zmedle in odvrnile. Vztrajal je in počasi
hrbtenico s prizadevno vadbo ravnal, najprej spodaj,
nato še pri vratu. Vztrajanje je bilo nagrajeno.
Po dveh letih se je hrbtenica skoraj poravnala.
Vsekakor toliko, da je le pozoren opazovalec opazil
zadnje sledi skrivljenosti. Tako je dokazal, sebi
in drugim, da je mogoče tudi zastarane deformacije
hrbtenice regenerirati. Potrebno je znanje in
predvsem vztrajno prizadevanje in pri tem tudi
starost ni ovira. Lastnik je hrbtenico poravnal
tako rekoč na stara leta. To je dokaz, da organizem
sledi vsaki pametni pobudi in se odziva nanjo
z vso močjo, če le ima priložnost. Lahko bi zaključili,
da nikoli ni prepozno. Zbrati moramo voljo, se
opremiti z znanjem in potem vztrajati.
Razbolela hrbtenica je tako veliko gorje, da ga
je težko opisati z neko zgodbo. Toda tudi te zgodbe
in katerekoli druge, ne bi bilo treba, če bi se
zavedali, kaj vsem nam hrbtenica pomeni. Ona je
srž naše biti, je eden glavnih delov telesa, na
katerega so obešeni vsi ostali organi. Če katerikoli
od njih oboli, je to najpogosteje zato, ker je
zgubil trdno vez s hrbtenico. Noben telesni organ
ne more uspevati, če je obešen na ne negovano,
zanemarjeno, pomehkuženo in zakrnelo hrbtenico.
Vsa fiziološka dogajanja, od prebave, dihanja,
gibanja, čutenja in drugega, vse se odvija skozi
hrbtenico. Nič v našem telesu ne poteka brez njenega
sodelovanja in od nje je najbolj odvisno naše
zdravje, počutje in mladost. Njeno hiranje je
naše staranje. Bolj, ko je degenerirana, prej
smo nebogljeni starčki.
In kaj zahteva hrbtenica?
Tek, plavanje, smučanje ji koristijo, toda zanjo
je to premalo. Zahteva več. Vsekakor razgibavanje
in ojačevanje v vseh njenih delih in tudi v vsej
njeni okolici. Zelo je občutljiva na nepravilno
sedenje pri mizi. Poleg teka, hoje v hribe, joge,
vaj z utežmi in druge telovadbe pa zahteva še
ugoden položaj med spanjem. Vodna postelja je
najboljša, ker hrbtenico enakomerno podpira, ne
ovira krvnega obtoka, je topla, higienična in
omogoča telesu s svojo izredno mehkobo najbolj
ugoden, prijeten in zdrav položaj. Pod temi pogoji
s hrbtenico ne bi smelo biti težav in neugodij.
Dr. Srečko Bergant
Opomba: To je zgodba moje
hrbtenice. Nepravilen način življenja v mladosti
jo je okvaril in lumbago /desno konveksna skolioza/,
je bil logična posledica tega. Poduk je ostal
in čeprav precej sanirana poškodba, mi je opomin
in trajen razlog za zdrav način življenja.
NAZAJ
|
